Dogaja…

Ko nekoč pogledaš vstran,

svetloba za vselej izgine,

nikoli več ne vidim dan,

vse v vesolju enkrat mine…

Čudne temne poti

Temačno temne so poti,

zrak okoli njih je gnil,

čarovnija nekam vstran beži,

angel varuh se je skril.

 

Temno temačne so poti,

na njih se mi spotika,

svetla zvezda brez sledi,

se v žalosti umika.

 

Temno temačne so poti,

vase me želijo,

čez noč z utrinkom me več ni,

me zase obdržijo.

 

Na oni strani, tam nekje,

morda mi sreča zaiskri,

če tam še ne, potem drugje,

ljubezen se zgodi.

Norim…

Norim,

dan za dnem norim,

nič me ne ustavi,

morda se smešen zdim,

ljubka zmeda v moji glavi.

 

Norim,

noč za nočjo norim,

me ceste čakajo boleče,

v njih se izgubim,

oči izdajo me napol že speče.

 

Norim,

kar naprej norim,

nekaj mi ne da

ostajati med vami,

bova z mojo sanjo šla,

izginila s solzámi.

Žalost kar grabi

Žalost se vozi v bleščeči kočiji,

veselo med nas zaiskri,

poseže po coprniji,

živahno laže v oči.

 

Žalost lepo govori,

s smehom te vabi,

čeprav ji ne sežeš v dlani,

grabi, kar grabi.

 

Žalost te nežno objema,

zbadljivo piha v uhó,

počasi srce ti razvnema,

vleče in vleče v nebo.

Poglejte…

Poglejte mi v oči,

zazrite se močnó,

krvavo se blešči,

kot bi kaj odšlo.

 

Poglejte obraz,

mar se v krču zdi,

brezčuten izraz,

boječe tiho v vas kriči.

 

V misli mi poglejte,

kaj se mi vrti,

nikar se mi ne smejte,

grozno me boli.

 

Še poslednjič,

podarite mi pogled,

morda prihodnjič,

bom le spomina sled.

Pogovarjal bi se s tabo

Pogovarjal bi se s tabo,

razodel bi ti stvari,

globoko bodo v meni,

tudi, ko me ni.

 

Pogovarjal bi se s tabo,

plah poljub ti dal,

zavrtel te v svojem svetu,

ko bi plesat znal.

 

Pogovarjal bi se s tabo,

s srcem ti zapel,

tvojo sapo bi posrkal,

s svojo bi te grel.

 

Pogovarjal bi se s tabo,

gledal tvoj dekliški smeh,

oči poslušal zapeljive,

peljal se s tabo v nori greh.

 

Pogovarjal bi se s tabo…