Spomini na prihodnost (naslov vzet po knjigi Johannesa Maria Simmla)

Rad bil bi eno z morjem,

do dna bi se potopil vanj,

imel bi daleč pod obzorjem,

vse nežne želje, zgolj še zanj.

 

Rad bi prestopil grozno mejo,

imel bi tisto noro moč,

če ne ugasnem srčno žejo,

da postal bi le še noč.

 

Zgolj z rameni bom skomignil,

korak naredil ali dva,

v tretjem pa, kot vlak bi švignil,

na tej se strani vse konča…

 

Spomini na prihodnost… in to je to…

Čudíli so se vsi?

Čudíli so se vsi,

včeraj ga še ni bilo,

zdaj pa tam stoji,

rdeče sije v nebo.

 

Kdo ga je postavil,

komu je namenjen,

kdo ograjo je napravil,

zakaj vanjo je zaklenjen?

 

Je od krvi rdeč?

Kaj niso križi črni?

Prav močnó bleščeč,

kot bi klical ‘vrni’.

 

Narisane podobe tam ležijo,

iz zemlje trda roka jih drži,

z onim spodaj v solzah spijo,

mu dneve lajšajo, noči…

Nek čas bi rad nazaj

Drvim za časom,

ki je žal odšel,

prehiter je,

bolj, kot bi smel.

 

Drvim za časom,

ki noro me vrti,

se ne pusti ujeti,

pije iz oči.

 

Spet pride maj

in spet pomlad,

gledal bom nazaj,

še kar imel bom rad.

 

Saj čas v krogu gre,

a ne bo več isti,

boleče bo srcé,

če bo brez nje…

 

Vprašam vrače in šamane,

kako dobiti čas

in kar je tam bilo,

takrat spet na glas,

oči se zasmejó.

Pride dan

Pride dan,

ko ves vzravnan,

ležeš pod zemljó,

pride noč,

ko ni več moč,

ugledati nebo…

Črta…

Čez vse enkrat narediš črto,

čez Luno, Sonce,

smeh, trpljenje,

ko vse, kar sanjaš,

se umika,

pade črta čez življenje.

Oditi v nič…

Dnevi v solzah rojeni,

tiho iz oči polzijo,

kakor tujci izgubljeni,

v noč še tišje obnemijo.

 

Noč odeto v tišino,

le kaplja iz oči skeli,

uničiti vso to praznino,

zbežati nekam, kjer nič ni…