Enkrat misli nehajo,
pohajkovati kar tako,
enkrat se upehajo,
kar nekam vstran gredo.
Srcu trudnemu se zdi,
da je slovo prišlo,
v meglici mimo vse drvi,
odpira se nebo.
Prav rahlo v prsih vse drhti,
potovanje se pripravlja,
ko duša tiho zakriči,
v krču se poslavlja.
Veš tisto,
ko si med lepimi ljudmi,
zvezda zate ne utripa,
zaprte so poti.
Veš tisto,
ko vse se veseli,
ti pa prazno gledaš
in samo boli.
Veš tisto,
ko ne maraš več svetlobe,
rad ugasnil bi luči,
poln moreče si grenkobe.
Veš tisto,
ko bi rad odšel,
čeprav kar brez objema,
ko nisi še imel.
Veš tisto,
ko na silo se zgodi,
da te objame tema
in odideš od ljudi.
Mračno je vse to…
Ko bi mavrica lahkó,
večno lesketala,
peljál bi te na njo,
v dvoje bi ležala.
Ko bi mavrica lahkó,
o ljubezni šepetala,
neskončno mojo vso,
bi na njej spoznala.
Ko bi mavrica lahkó,
o ljubezni govorila,
rad bi da na njej,
si poljube bi delila.
Ko bi mavrica lahkó,
pod nama tiho spala,
nekje tam nad Zemljó,
bi mi ljubezen dala.
Ko bi mavrica lahkó,
zakričala vsem, da ve,
ljubezen večno v srcu bo…
…ko bi mavrica lahkó…
Morda nekoč,
‘oči’ pogledajo nazaj,
misel se ustavi,
solzé vprašajo ‘zakaj’,
spomin krvâvi,
kot že kdaj,
prav plaho pravi,
pusti zdaj…
…veselja so odšla,
od hrepenenja
se na da živeti,
uboga so življenja,
kjer v ljubezni se pusti umreti.
Morda nekoč,
onkraj tam nekje,
osamljenega,
nežno objamejo roké.
Prepustim se vetru,
naj trosi me na vse strani,
morda kakšna sapica,
se vate zaleti.
Prepustim se valovom,
naj me po vodah odnesó,
morda kakšen nežni val,
te našel bo.
Prepustim se oblakom,
naj me kot dež spustijo,
morda kakšne kaplje,
si nate dovolijo.
Prepustim se soncu,
te bom kot žarek obsijal,
in takrat od sreče,
kar na tebi bom obstal.
Prepustim…
Koliko žarkov ljubezni želiš,
na katerih cvetlicah najraje ležiš?
Kakšen mah ti najbolj ugaja,
katera igra te najbolj razvaja?
Kam spet ljubeče te peljem lahkó,
kje ti pod nebom je najbolj lepó?
V katerih sanjah naj s tabo zaspim,
da dobim vsaj objem, ki tako ga želim?
