Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
nekaj smeh slika daljava cincin trk dno veselje
neumnost? lepota glava telo upanje razmislek nikoli?
tema zrak svetloba odhajanje filing
zaletel padel zid vlak balkon tla nič naslednjič?
pobiranje zijala ponovno govorice nehaj
2, 3, 4, 5 x tresk samota obup bežanje
naredil naredil naredil naredil
pozabljanja možgani praznina
sirena reševanje čas pot preveč
medicina zdravniki sestre arcnije
nekaj! nekaj? kje?
kdo sem je smo si inti?
zakaj odkod kam napaka?
nič nikomur nikjer
komu komu komu komu
vremenarji saks do konca
nočem lepih napovedi
hočem vreme
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Ne mara marmorja, ki bo dejal,
če sreče ni imel v življenju,
pod njim lahko bo mirno spal
in revček dal slovo trpljenju.
Ne mara marmorja, ki govori,
da ljubezen ga hinavsko je obšla,
neusahljivo rad bi z njo – pa ni,
bil je eden, ne pa dva.
Ne mara marmorja nad sabo,
mrzel, trd je kamen,
nekaj lepšega želi v pozabo,
njenih las svilenih pramen.
Ne mara marmorja v slovo,
cvetje pramen naj prekrije,
v dežju s pramena pod zemljó,
solza mavrična spolzi, ga z ljubeznijo ovije.
Ne mara marmorja v spomin…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Koliko misli čarobnih,
sestavijo ljubezni besede,
koliko solza turobnih,
izdolbe na licih razjede?
Kako čarobni pogledi,
poženejo ljubezen iz oči,
kako živim slepec v bedi,
ko mojih oči sploh več ni?
Koliko čarobnih poti,
sestavijo ljubezni koraki?
Pa obmolknjen se konec zgodi,
daleč nekje nad oblaki.
Kako me zamaknjeni vzdih,
med poljubom čarobno dotakne
in zadnji rešilni izdih,
bolečino za vselej umakne.
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Kot
ptice selivke vsako pomlad,
štorklja, vselej v istem gnezdu,
Luna, ki nasmeh ponavlja,
solze z neba vsakega aprila,
komet na 79 let,
večerne solo balade,
osamljen deci refoška,
plima in oseka do smrti.
Kako predvidljiva si,
kot bumerang,
me kar naprej loviš,
preganjaš in vabiš.
Nora misel vsiljenega slovesa
recikliranega življenja,
drviš zmagoslavju naproti.
Veselim se tega zmagoslavja.
Kompostiranja v lepem vremenu.
Da ne boste potrebovali dežnikov.
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Daj mi mladost,
tvoje brhko ‘nekaj’,
očarljivo norost,
s srcem me ‘vsekaj’.
Odženi skrbi,
da se ne sesujem,
vame se zazri,
veš, te obožujem…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
V solzáh moje ljubezni živiš,
neskončnih biserov z neba,
v sanjavih nočeh se mi smejiš,
čarobna pravljica za oba.
Potapljam se v tvoje oči,
pod gladino dih zadržujem,
ob njih imam nore moči,
najin poljub obožujem.
Te spet najdem nekje in nekoč,
ko smel bom ljubezen ti dati,
ljubiti se s tabo čez noč,
po zori kar s tabo ostati.
