Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Napisal sem si zgodbo,
v njej si ti,
v njej sem jaz,
v zgodbi ves zamaknjen,
ljubkujem tvoj obraz.
Narisal sem si risbo,
na njej si ti,
na njej sem jaz,
na risbi ves v cvetju,
ljubkujem tvoj obraz.
Ujel najlepšo zgodbo,
sem na fotografski trak.
Kaj je na fotografiji?
Na njej si ti,
na njej sem jaz,
saj že veš,
da v solzah sreče,
ljubkujem tvoj obraz.
Že davno sem želel,
kaj risbe, foto in besede,
zares bi te objel,
da srčne rešim se razjede.
In šel se bom do konca,
dokler se ne zgodi,
da stopil bom pred tebe,
brez bojazni, brez skrbi.
In takrat res boš ti
in čisto zmeden jaz,
ko ves zamaknjen,
ves v cvetju,
v solzah sreče,
med dlanmi,
ljubkujem tvoj obraz.
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Ujel sem se,
da mislim te,
pregrevaš mi srce.
Ujel sem se,
da koraki moji,
tvojih si žele.
Ujel sem se,
da pred očmi,
lepota tvoja me prevzema,
tudi takrat, ko te ni,
nežno tvoje me telo objema.
Ujel sem se,
da vsak trenutek,
zase te želim,
ujel sem se,
ljubezen tvojo,
le v sanjah doživim.
Ujel sem se,
da kar bi spal,
tvoj dih bi vzel si med dlani,
ujel sem se,
goreče si priznal,
naj dih v poljubu zaživi.
Ujel sem se,
rad bi bedel,
ti gledal v oči,
nežno rekel ljubim te,
saj še jutra ni,
in leživa skupaj,
….., kar zaspi…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Še kar me tvoj nasmeh slepi,
v mislih lesketaš,
nagajivi greh srce želi,
poljubček prej mi kakšen daš.
Vsak dan nekam v nič potujem,
kjer prazno je življenje,
zvečer pa sanje si obujem,
in sladko hrepenenje.
Sanjam tisti zlati čas,
ko ljubeče te objamem
in poročni pajčolan,
drhteče s tebe snamem.
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Daleč s tabo bi zbežal,
nekam tja, kjer dneva ni,
kjer sebe bi lahko ti dal,
sredi zasanjanih noči.
Daleč bi zbežala,
nekam tja, kjer ni luči,
kjer lahko bi se mi dala,
sredi zvezdnate sledi.
Na starem listju spal bi s tabo,
tvoje gledal bi oči,
ti zvezdnato nebo nad sabo,
ko prav nežno se zgodi.
Sedel bi s tabo v mesečini,
ramena tvoja bi objel,
prosil čas, nikar ne mini,
za vselej te bom rad imel.
Pustila bi, da noč ne mine,
da kar naprej sva si
in nikoli ne izgine,
nasmeh iz najinih oči.
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Se spomniš vrbe,
okoli nje sva se lovila,
na eni in na drugi strani,
poljube si delila?
Se spomniš mehke trave,
na njej… saj veš… se dala,
tam od ljubezni prave,
na hrbtu obležala?
Se spomniš, ribnik, noč,
sem na klopci te objemal,
takrat imel sem tisto moč,
da z lahkoto sem te vnemal?
Se spomniš vseh dotikov,
ki sem pri tebi jih iskal
z očmi čarobnih stikov,
spet bi rad jih dal?
Se res ne spomniš,
kaj sva doživela,
kje vse brzela?
Draga, se bojim,
me je strah,
da se nenadoma zbudim
in spet so moje sanje prah…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
kdaj daš pesem iz srca
kdaj že gre iz tebe
vesela ali žalostna
kdaj na ogled oddaš del sebe
vesele pesmi pišeš
ko ti srce igra
ko ji ljubezen rišeš
ji snemaš mavrico z neba
otožne se zgodijo
ko srce trpi
mavrice črnijo
in ljubezni ni
moje pesmi pa so temne
vse pretemne za ta svet
kot bi bil pomotoma
vržen na planet
enemu je mavrica
vseh barv podarjena
drugemu le črna
v dušo položena
vse dneve in noči
rad bi barvno mavrico
naj se res zgodi
pisano nebo
