Ko potihne zadnji smeh,
in se zvezde izgubijo,
takrat odhaja pesem dveh,
najbrž še sanje spijo.
Nekje glasba se konča,
h koncu risba pelje,
vesolje pahne me do dna,
kjer so izgubljene želje.
Ves zasanjan, med željami,
odtujen se izgubim,
če ljubezen me ne zdrami,
upam, da zaspim.
Kaj že Einstein pravi,
da je relativno vse,
pošljite ga, naj se zdravi,
v peklu naj se žge…
Kaj že Einstein si trdi,
če bi to bilo mogoče,
da čas lahko nazaj zvrti,
srce bilo bi bolj cvetoče.
Bi jo vprašal po ljubezni,
po objemih in poljubih,
vsem, kar si srce želi,
po moško ženski varianti,
…saj že veste, kaj sledi…
Ko zgodi se tak večer,
da ljubezen mi obljubi,
vse gre pravo smer,
se noč začne s poljubi
pa s telesom jo objamem
in drhteče vzamem…,
zjutraj pa, ko se zbudiva,
si zvestobo zaželiva…
…s kazalci sklenil bi kupčijo,
da to jutro, noč, večer,
od začetka spet spustijo…
…
Vsak dan bi rad
držal te za roké,
misli pil iz ustnic,
prisluhnil v srcé.
Vsak dan bi rad,
izgubljal se v očeh,
govoril ti z dotiki,
še v žametnih nočeh.
Vsak dan bi rad,
večerni tih klepet,
ki od ugodja se spusti,
v nihajoč šepet.
Vsak dan bi rad,
tvojo žensko željo
in dehteči ‘da’,
vsak dan bi rad,
da tako,
ljubila bi oba…
Ne želim,
ne zmorem,
nočem,
in ne dam…
v pozabo in pogubo,
kar je v srcu zate
in kriči v meni,
rad te imam…
…sanjati še znam…
…
Sem šel na tržnico
pa nimajo,
ne dajo,
pravijo,
da tega pač ne znajo.
Sem šel k prijateljem,
da bi mi dali,
vsi bi podarili,
ko bi zmogli,
znali.
Sem šel v javno hišo,
v luks hotel,
v navadno oštarijo,
če denar je pravi,
že nekako poskrbijo.
Pa jim ne gre,
nobena tega tam ne ve.
Sem šel med Rome,
oni vse dobijo,
pa nimajo,
tako mogočno coprnijo.
Kupil rad bi čas,
ga podaril,
da nekdo z mano,
trenutke bi delil…
Ko beseda se ustavi,
pero se ne spusti,
življenje me odpravi,
kot, da me ni…
…me obsijejo oblaki,
na lica kaplje mi spustijo,
nemo zastanejo koraki,
le kaplje še živijo…
