Ko zjutraj je pred mano stal,
bil je drugačen,
življenja se je noro bal,
najraje bi kar spal.
Ko me zjutraj je pogledal,
bil je drugačen,
kot bi se vsemu odpovedal,
se strahoma zavedal.
Ko zjutraj sem ujel ga v oči,
bil je drugačen,
kar čakal je, da se zgodi,
da ponikne, da zbeži.
Ko neko jutro se zbudi,
s pestmi udarim kot za šalo,
naj se zdrobi,
izgine ogledalo.
Odhajam tja,
kjer še tvoja je stopinja,
razigrana sva bila,
vonj po tebi ne izginja.
Odhajam tja,
kjer žuborenje tvojih misli slutim,
sanje so resnične,
objeme še kar čutim.
Odhajam tja,
kjer te nihče ne vzame,
ne ukrade tvojega srca,
utripaš zame.
Odhajam tja,
kjer ne vidi me nihče,
je temá,
nihče se v solze ne zazre,
odhajam,
dokler še…
Lepa si, ko kodri,
ti v vetru plapolajo,
lepa si, ko usta,
igrivo se smehljajo.
Lepa si, ko gledaš,
z iskrivimi očmi,
očarljiva, ko ozvezdje,
ti v dlaneh zaspi.
Lepa si ko Sonce,
pokrije ti telo,
lepa, ko se z Lunco,
voziš čez nebo.
Pa takrat, ko v vodi,
iščeš svoj odsev,
večkrat bil sem s tabo
in sem srečo štel.
Lepa si, ko žalost,
ti obraz ujame,
lepa, ko veselje,
oba naju prevzame.
Lepa, ko se “pačiš”,
lepa, ko zaspiš,
še takrat, ko sebi,
se prav smešna zdiš.
Od jutra pa do jutra,
tako si lepa vsa,
neskončne te lepote,
želim si za oba…
To je moja pesem,
pesem, ki izda,
kako se zmedeno dogaja,
nekje na dnu srca.
To je moja pesem,
pesem, ki pove,
da se ljubezen skriva
in žalost spredaj gre.
To so čudni stihi,
ki z mano se igrajo,
zgolj neke nore misli,
stresati še znajo..
To je tisti čas,
ko preklet priznam,
da bežim od vas,
le senco vam še dam.
Se na samem izgubim,
nekje na gozdni poti,
v samoto odhitim,
kjer misli nanjo nič ne zmoti.
Ne zameri,
če mi kar ljubezen
gre po glavi,
ob tebi nisem trezen,
nič me “k pameti” ne spravi.
Ne zameri mojim željam,
jih lahko pohodiš, poteptaš,
prav slabe volje odvihraš
in razkačena dodaš,
da tvoj peskovnik ni več zame,
lahko hudiče pošlješ name
pa bo vselej res,
moje misli so pri tebi,
tvoj ženski vonj srce mi vname
in prelestni tvoj nasmeh
šarmantno poje vmes.
Ne zameri, če kar čakam
nekje v vesolju pač čepim,
prav potihoma korakam,
da z nežnostjo te prepojim.
Naj zgodi se, da oba,
razgreto bi hotela,
si pokazati, da sva
in strastno se objela.
…
…eni “preveč” srčkani in srčni deklici…
Nekoč,
čez drobcen šopek dni,
ko vse težko bodo le še sanje,
preskočiš vse čeri
in se požvižgaš nanje…
Nekoč,
ko pliška krteka ne bo,
da srček bi ogrel,
veš, da se drugi najde,
ki zate bo gorel.
Nekoč,
ko iz mlade dame
zrase cukrček za tri,…
sonček ti lase objame,
Lunca nagajivo se smeji…
…le bežen bo spomin,
kako držali smo pesti,
sanjali smo s tabo,
samo tvoji smo bili…
