Norim,
dan za dnem norim,
nič me ne ustavi,
morda se smešen zdim,
ljubka zmeda v moji glavi.
Norim,
noč za nočjo norim,
me ceste čakajo boleče,
v njih se izgubim,
oči izdajo me napol že speče.
Norim,
kar naprej norim,
nekaj mi ne da
ostajati med vami,
bova z mojo sanjo šla,
izginila s solzámi.
Žalost se vozi v bleščeči kočiji,
veselo med nas zaiskri,
poseže po coprniji,
živahno laže v oči.
Žalost lepo govori,
s smehom te vabi,
čeprav ji ne sežeš v dlani,
grabi, kar grabi.
Žalost te nežno objema,
zbadljivo piha v uhó,
počasi srce ti razvnema,
vleče in vleče v nebo.
Poglejte mi v oči,
zazrite se močnó,
krvavo se blešči,
kot bi kaj odšlo.
Poglejte obraz,
mar se v krču zdi,
brezčuten izraz,
boječe tiho v vas kriči.
V misli mi poglejte,
kaj se mi vrti,
nikar se mi ne smejte,
grozno me boli.
Še poslednjič,
podarite mi pogled,
morda prihodnjič,
bom le spomina sled.
Pogovarjal bi se s tabo,
razodel bi ti stvari,
globoko bodo v meni,
tudi, ko me ni.
Pogovarjal bi se s tabo,
plah poljub ti dal,
zavrtel te v svojem svetu,
ko bi plesat znal.
Pogovarjal bi se s tabo,
s srcem ti zapel,
tvojo sapo bi posrkal,
s svojo bi te grel.
Pogovarjal bi se s tabo,
gledal tvoj dekliški smeh,
oči poslušal zapeljive,
peljal se s tabo v nori greh.
Pogovarjal bi se s tabo…
Praznina je v temó ovita,
življenje se je skrilo,
ni več jutranjega svita,
otožno rdeče v prsih joče,
počasi bo odbilo…
