Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Poznam barvo tvojih oči?
Zasanjana, pomladna livada,
mi v tej čarobni barvi govori.
Poznam tvoje mehke lasé?
Vse noči z mano se igrajo,
v sanji me žgečkajo in znoré.
Poznam tvoje pege, čisto nežne?
Vem zanje,
ujemam jih v poglede bežne.
Poznam dotike tvôje?
Bili so kdaj, tako mimogrede,
od njih telo še zdaj mi pôje.
Poznam tvoj objem?
Sanjam ga,
žal vanj ne smem.
Poznam tvoje poljube?
Poznam tvoje srce?
Odkar ga moje je spoznalo,
le zanj še bije, zanj še ve.
A ljubim te zelo?
Vsi skupaj v vseh vesoljih,
ne ljubijo tako močno.
Se lahko ljubezen kdaj konča?
Ah, daj… morda šele takrat,
ko življenje v vseh svetovih me izda.
Lahko odideš, vzameš slovo?
Od mene daleč vstran, lahko.
Iz mene pa…,
v življenju nobenem tega ne bo…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Lahko bi se zgodila,
dala senco vsaj srcá,
lahko me poljubila,
morda igrala, da si za.
Me ljubeče bi objela,
čutila, kako drhtim
pa mimo mene si hitela,
sam nekje trpim.
Dolgo že preveč boli,
predolgo pečejo solzé,
že zadnja sled krvi,
iz srcá po svoje gre.
V trenutku ‘starka’ me odpelje,
čez noč lahko se mi zgodi,
v temo tja, med večne želje,
kjer poti nazaj več ni…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Rad bil bi eno z morjem,
do dna bi se potopil vanj,
imel bi daleč pod obzorjem,
vse nežne želje, zgolj še zanj.
Rad bi prestopil grozno mejo,
imel bi tisto noro moč,
če ne ugasnem srčno žejo,
da postal bi le še noč.
Zgolj z rameni bom skomignil,
korak naredil ali dva,
v tretjem pa, kot vlak bi švignil,
na tej se strani vse konča…
Spomini na prihodnost… in to je to…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Čudíli so se vsi,
včeraj ga še ni bilo,
zdaj pa tam stoji,
rdeče sije v nebo.
Kdo ga je postavil,
komu je namenjen,
kdo ograjo je napravil,
zakaj vanjo je zaklenjen?
Je od krvi rdeč?
Kaj niso križi črni?
Prav močnó bleščeč,
kot bi klical ‘vrni’.
Narisane podobe tam ležijo,
iz zemlje trda roka jih drži,
z onim spodaj v solzah spijo,
mu dneve lajšajo, noči…
Avtor: Drago Jovič | Sep 15, 2015
Drvim za časom,
ki je žal odšel,
prehiter je,
bolj, kot bi smel.
Drvim za časom,
ki noro me vrti,
se ne pusti ujeti,
pije iz oči.
Spet pride maj
in spet pomlad,
gledal bom nazaj,
še kar imel bom rad.
Saj čas v krogu gre,
a ne bo več isti,
boleče bo srcé,
če bo brez nje…
Vprašam vrače in šamane,
kako dobiti čas
in kar je tam bilo,
takrat spet na glas,
oči se zasmejó.
