Koliko žarkov ljubezni želiš,
na katerih cvetlicah najraje ležiš?
Kakšen mah ti najbolj ugaja,
katera igra te najbolj razvaja?
Kam spet ljubeče te peljem lahkó,
kje ti pod nebom je najbolj lepó?
V katerih sanjah naj s tabo zaspim,
da dobim vsaj objem, ki tako ga želim?
In sem končno tam,
ležim,
ležim,
ležim,
nekako čudno sam.
Oči pa v zrak,
gledam,
gledam,
nič,
kot bil bi vznak.
Me mori,
zakaj,
tako,
meni,
prazen konec se zgodi…
…in le še mokro iz oči…
Tvoje veke se spustijo,
se pravljica dogaja,
mišice drhtijo
in kar traja, traja…
Z nogáma si okoli bokov,
čisto nor sem, ko me vzameš,
sunkovite nežne gibe,
v ritmu ‘yes’ ujameš.
Po mojem hrbtu delaš črte,
noro prijetne bolečine,
imaš nohte že do konca strte,
nikoli naj ne mine…
Zjutraj gibe ponoviva,
nič se nama ne mudi,
vse drugo naj še kar počiva,
zdaj čarovnija se godi…
Nekaj, kar me žene,
čudežno mi daje moč,
nekaj kar v mene,
poljub pošilja vroč.
Nekaj, kar boli,
utaplja me in zbija,
nekaj, kar mori,
dušo mi ubija.
Nekaj, kar življenju,
edini smisel daje,
pa spet v trpljenju,
kar naprej me maje.
To neskončno nekaj,
kar v veselju me drži
iz življenja me podi,
do zadnje kapljice krvi,
v radosti in bolečini,
ostane v meni, kar živi,
osupljivo, večno “nekaj”,
ja… to… si… ti…
Rad bi našel veter,
ki norenja umiri,
temno nočno sonce,
da srce ohladi,
do bolečine motno vodo,
da misli mi zbistri…
Rad bi našel sebe,
ne vem a hočem biti,
ko mi brez tebe,
je ljubše kar oditi…
