Zaljubljen sem
v vsak tvoj lasek
in v tvoj nežni,
mili glasek.
Zaljubljen v tvoje sem oči
in v tvoj majhen nosek,
ki nad ustnami rdi.
Zaljubljen v tvoje sem veselje
v nežne misli in radosti,
v tvoje skrite, mlade želje.
Zaljubljen v tebe sem tako,
da kar boli,
ko vidim, da me zate ni,
in, da najbrž me ne bo.
Ne delaj me žalostnega z odmikanjem pogledov.
Zjutraj, ko luna zaspi,
ko se sonce zbudi,
ko zaslišiš zvonove
in se spomniš
lepih sanj minule noči,
ko za trenutek zaplešejo podobe,
ki jih z dnevom več ni,
bi rad večno spal,
da sanjam ne bi izdal,
da so le prijetne laži…
Ko mislim nanjo,
vem, kaj ji bom rekel,
kam položil ji srce.
Ko stopam mimo nje,
pijani so koraki,
sramežljivo usta oneme.
Vsaj enkrat,
bi brez bojazni
šepetal ji rad,
da ljubim jo,
da le zanjo,
v srcu mojem,
razcveta se pomlad.
Gozdni mah je sanjal
njeno nežno telo
in praprot je pela,
kako je bilo lepo,
ko na večer je ležala
in zvezdam govorila,
da rada bi storila,
da rada bi spoznala.
In mah je pel tako lepo
in praprot je sanjala
njeno nežno telo…
Rad bi ti poklonil tisoč sonc,
rad Luno bi potegnil k nama,
rad bi,
da bi zvezde štela,
čisto sama.
Rad hodil s tabo bi
po rosni travi,
med mladim drevjem,
v nežni mesečini,
rad bi,
da bi spoznala,
da žitno klasje ljubi se,
rad bi,
da bi se mi dala.
