Koliko misli čarobnih,
sestavijo ljubezni besede,
koliko solza turobnih,
izdolbe na licih razjede?
Kako čarobni pogledi,
poženejo ljubezen iz oči,
kako živim slepec v bedi,
ko mojih oči sploh več ni?
Koliko čarobnih poti,
sestavijo ljubezni koraki?
Pa obmolknjen se konec zgodi,
daleč nekje nad oblaki.
Kako me zamaknjeni vzdih,
med poljubom čarobno dotakne
in zadnji rešilni izdih,
bolečino za vselej umakne.
Kot
ptice selivke vsako pomlad,
štorklja, vselej v istem gnezdu,
Luna, ki nasmeh ponavlja,
solze z neba vsakega aprila,
komet na 79 let,
večerne solo balade,
osamljen deci refoška,
plima in oseka do smrti.
Kako predvidljiva si,
kot bumerang,
me kar naprej loviš,
preganjaš in vabiš.
Nora misel vsiljenega slovesa
recikliranega življenja,
drviš zmagoslavju naproti.
Veselim se tega zmagoslavja.
Kompostiranja v lepem vremenu.
Da ne boste potrebovali dežnikov.
Daj mi mladost,
tvoje brhko ‘nekaj’,
očarljivo norost,
s srcem me ‘vsekaj’.
Odženi skrbi,
da se ne sesujem,
vame se zazri,
veš, te obožujem…
V solzáh moje ljubezni živiš,
neskončnih biserov z neba,
v sanjavih nočeh se mi smejiš,
čarobna pravljica za oba.
Potapljam se v tvoje oči,
pod gladino dih zadržujem,
ob njih imam nore moči,
najin poljub obožujem.
Te spet najdem nekje in nekoč,
ko smel bom ljubezen ti dati,
ljubiti se s tabo čez noč,
po zori kar s tabo ostati.
Res kar tako,
ko več ne gre,
prav vsi gredo,
se to sploh sme?
Ko več ne gre,
ali lahko,
morda se sme,
vzeti slovo?
Nekje na tleh,
pohabljen in prezrt,
nič več ni greh,
želeti ….
