Avtor: Drago Jovič | Sep 13, 2015
Cvetlice ti prinašam med oblake,
ko spomin odpre mi rajska vrata,
ko gledam radost izgubljeno,
ko v mesečini tavam in zrem v nekaj,
kar mi nekoč bilo je podarjeno.
Grel naju je vroč poletni veter,
s sapo sva hladila si obraza,
pozabila na minljivost dneva,
ki vsakdanjo krutost izžareva.
Bilo nama je lepo v visokih travah,
nihče ni vedel, kaj sva se igrala,
bila sva le midva,
midva in najina igriva šala.
A kje je zdaj ljubezen,
ki sva jo lovila,
kje sapa,
ki me je nekoč hladila ?
Morda vedo to trave,
saj trave so požele poezijo.
Avtor: Drago Jovič | Sep 13, 2015
Ko mi zažariš,
ko si opojnost,
ko sem tvoja večnost,
ko te mislim,
ko sanjam tvoje stopinje,
ko sem tvoje srce,
ko pleševa,
ko te objemam,
ko se ljubiva,
ko čutim tvojo sapo,
ko mi šepetaš,
ko ti šepetam,
žal spim.
Avtor: Drago Jovič | Sep 13, 2015
V skupno grobnico me dajte,
da bom z drugimi poeti
poiskal svet,
kjer mu luč posveti,
kdor je v neizpolnjeno ljubezen ujet.
V skupno grobnico me dajte,
kjer so resnične sanje,
kjer je resnično vse,
kar je lepega ujeto vanje.
V skupno grobnico me dajte,
ljubezni v meni je preveč,
da bil bi z njo ujet,
v črne, mrzle jame,
majhen svet.
Avtor: Drago Jovič | Sep 13, 2015
Zaljubljen sem v mladost,
v njene iskrive oči
in odrasle želje.
Zaljubljen v mlade sanje
pogovore sredi noči
ko me nekam odpelje.
In že je več ni…
Avtor: Drago Jovič | Sep 13, 2015
Nek čudni veter je hotel,
da me odnese tja,
kjer ni boga in sanj,
kjer jok je prepovedan,
in si plašen, če izdaš,
da zmoreš in, da znaš,
zaklicati iz dna srca,
da nočeš biti sam,
da rad imel bi koga, pa se ni izšlo…
…da imel bi njo
in z njo še eno majhno pa še eno
in še kakšnega fantiča morda kar dva
veliko je želja
a veter piha in odnaša
in čudno je vse to.
