Ne upam je gledati,
se mi zdi,
da bi videla,
kako nori,
srce skozi moje oči.
Ne upam govoriti,
se mi zdi,
da bi slišala,
kako srce
noro bobni.
Ne upam prijeti,
se mi zdi,
da spolzele
mimo
bi njene dlani.
Ne upam misliti,
da ne ulovi,
tistih nežnih želja
o meni
in nji…
Skriti kotički tvoje misli,
želje v mesečini polne lune,
ljubezen na rosni dlani zarje,
zapeljiv pogled,
nagajive očke,
razbijanje srca,
uhajanje iz tega sveta.
Popeljeva se,
kjer je vedno lepo,
kjer ljubezen živiva,
noč za nočjo.
Kmalu pojdeva,
kjer ni zaprte ljubezni,
zlomljenih src
in prežganih obljub.
Kjer lepa želja je obvezna
radost rodi,
ne jok in obup.
Nekam tja,
kjer dovolijo srečo,
podarijo objem,
ljubeč stisk srca.
Kjer dotakniti smeš,
tisto svetlečo,
iskrico
svojega samotnega sveta.
Dajte mi svetlobo,
le malo časa
mi je še ostalo,
pregnal bi rad tesnobo,
da vsaj na modrem nebu,
med škrlatnimi oblaki,
srce ne bi jokalo.
Dajte mi svetlobo,
zgodaj že morda,
bova s pesmijo,
med vetrove šla.
Skozi rosna okna vidim mlade pare,
skozi rosna okna sili vame
vonj pomladne ljubezni,
skozi rosna okna zre vame čuden strah,
skozi rosna okna se nagibajo cvetlice,
skozi rosna okna vdira hrup,
skozi rosna okna slišim obup,
rosnih oken se ne da umiti,
le ena ljubka gospodična,
bi jih zmogla posušiti,
skoz rosna okna gledam zaljubljene ljudi,
ta rosna okna so moje oči.
