Ne dam ti miru
dokler ne spoznaš,
da tudi v dvomu je življenje
in da najbrž večje od njegove ljubezni,
je že moje hrepenenje.
Ne dam ti miru,
dokler ne uvidiš,
da kvaliteta čustev dušo hrani
in v tem boljši sem od njega
gledano po vsaki strani.
Ne dam ti miru,
dokler ne ugotoviš,
da njega sploh ni,
le življenje je tako zmešano,
da se ti on pač zdi.
Torej daj,
pusti tistega, ki ga ni,
če že mora,
je bolje,
da z mano se ti zdi.
Dal sem ti cvet
iz svojega srca.
Padel je na tla.
Dal sem ti najlepše misli,
ki jih tkejo moje sanje.
Ni bilo ljubezni uprte vanje.
Dal bi ti mladost in veselje,
ko bi mi le razkrila
svoje nežne želje.
Dal bi ti vse, kar lepega imam,
a revež, žal, ne znam.
Zaželi mi srečno otroštvo,
saj je vseeno,
če je že mimo.
Zaželi mi šopek rož,
saj je vseeno,
če ga ne dobim.
Zaželi mi ljubezen,
saj je vseeno,
če je ne živim.
Saj veš,
sanjamo tisto,
česar si želimo.
Zaželi mi veliko vsega,
da bodo moje sanje lepe.
Sanjam o njenem zame nasmehu,
o njenih zame prijaznih pogledih,
zgubljam se v zame bleščečih očeh,
le zame povedanih ljubezni besedah,
o mojih rokah v njenih laseh.
Ko srce jo zagleda,
oči oslepe,
le njena prijetnost vesoljna še diha,
tako je prelepa, prijazna in tiha,
še misel preglasno šepetati ne sme.
Preden zaspim,
odženem vse zvezde,
ki motijo njenega leska odsev,
saj sanjati hočem le njo,
ki je v meni pustila,
pogled v ljubezen,
sreče odmev.
Spoznal bi rad,
kako letijo ptice,
ko pojejo ljubezen.
Občutil bi rad
veter v krilih.
…hrepenenje…
Kljunčkal bi se
z najlepšo lastovico,
spletal bi gnezdo…
…v dvoje bi letala…
