Nauči me,
kako veselo,
ti zagorim srce,
da vzneseno grelo,
vsaj kanček bo za mé.
Nauči me,
kako nasmeh,
ti na obraz povabim,
kako v zaljubljen greh,
te vso predano zvabim.
Nauči me,
kaj naj storim,
da z mano se zgodiš,
kako ljubezen zakričim,
ko pa kar bežiš.
Nauči me,
kako živim še naj.
Če v pravljici me tvoji ni,
bled spomin postanem zdaj,
v nebo odidem od ljudi.
Ostajaš, kot
lokvanju čarobna lepota,
Luni romantična noč,
zlati ribici tiha slepota,
Soncu življenjska moč.
Ostajaš, kot
prerano prekinjena pot,
zablodele sanje za dva,
knjiga zgodb in zmot,
oči oslepele od solzá.
Ostajaš, kot
strto srce, ki nikoli ni smelo,
nežna misel, ki je kar hrepenela,
osamljena duša, ki je ni grelo,
neskončna ljubezen, ki bo sama živela.
Trenutku,
ki moreče deli
dvoje ljudi,
se hipec maščuje,
ga v večnost obuje,
ko enega več ni.
Trenutek,
ki lahko podariš,
ostaja sredi noči,
ga več ne zbudiš,
čarovnije pač ni.
nekaj smeh slika daljava cincin trk dno veselje
neumnost? lepota glava telo upanje razmislek nikoli?
tema zrak svetloba odhajanje filing
zaletel padel zid vlak balkon tla nič naslednjič?
pobiranje zijala ponovno govorice nehaj
2, 3, 4, 5 x tresk samota obup bežanje
naredil naredil naredil naredil
pozabljanja možgani praznina
sirena reševanje čas pot preveč
medicina zdravniki sestre arcnije
nekaj! nekaj? kje?
kdo sem je smo si inti?
zakaj odkod kam napaka?
nič nikomur nikjer
komu komu komu komu
vremenarji saks do konca
nočem lepih napovedi
hočem vreme
Ne mara marmorja, ki bo dejal,
če sreče ni imel v življenju,
pod njim lahko bo mirno spal
in revček dal slovo trpljenju.
Ne mara marmorja, ki govori,
da ljubezen ga hinavsko je obšla,
neusahljivo rad bi z njo – pa ni,
bil je eden, ne pa dva.
Ne mara marmorja nad sabo,
mrzel, trd je kamen,
nekaj lepšega želi v pozabo,
njenih las svilenih pramen.
Ne mara marmorja v slovo,
cvetje pramen naj prekrije,
v dežju s pramena pod zemljó,
solza mavrična spolzi, ga z ljubeznijo ovije.
Ne mara marmorja v spomin…
