prezgodaj punčka
so ti zaveso spustili
mamica se je jokala
v vaški gostilni so se napili
prezgodaj punčka
so zibiko prodali
in ti pleničke vzeli
saj druge male deklice
ne bodo več imeli
prezgodaj, punčka
so ti oči zaprli
ko še nisi videla vrtiljaka
se igrala s kockami
in delala sneženega možaka
prezgodaj punčka
zate vse zelo prezgodaj
ljubezni se skrivajo v vesolju
zvezde k nam jih pridrobijo
ti zaiskrijo na obzorju
le če same to želijo
če iščeš jih in bi želel
za zvezdami so skrite
morda iskati ne bi smel
v skrivnosti so ovite
hrepeniš da jih dosežeš
nikar za njimi ne hitet
mirno kdaj na zemljo ležeš
in utrnejo se spet
ko te njihov sij objame
in že misliš da je strup
ko do konca sapo vzame
bogato čutiš njen poljub
z rokami greš ji v lase
jo priviješ k sebi
iskrica kar sama gre
malo meni še več tebi
ne kot drobna roža
kot mogočen cvet
mi razgrajaš v mislih
in osmišljaš svet
ko pogled uide
na oni kraj neba
spet lepota tvoja
mi miru ne da
pisal ti bom stalno
te jezil dan za dnem
sanjal bom o tebi
vse dokler ne grem
kje živijo tiste vile
kje doma so tisti škrati
ki podnevi in ponoči
mi ne dajo mirno spati
kje so vile ki žgečkajo
mi o ljubezni govorijo
še ponoči kar čebljajo
pa nikoli res ne spijo
res kje so tisti nočni škrati
ki bi radi se podili
vso noč kakor svati
le zakaj ne mara
mojih vil in škratov
zakaj jih k sebi ne spusti
da bi ji lepšali
dneve in noči
ko odidejo še zadnji škrati
in tudi dobrih vil več ni
ko več nikjer ne najdeš
teh pravljičnih ljudi
so tudi sanje prazne
sled za lepim se zgubi
v kateri smeri so zbežali
kam brez slovesa so odšli
pojdiva enkrat kar tako
nekam daleč v dežjú
umiva naju naj nebo
čisto gola brez sramu
bova očiščena spoznala
kam zakaj pač kdo beži
kaj drug drugemu lahko bi dala
če res že v kom vse ne spi
