Objeta v nebo
Ko enkrat se ti zdani,
življenje tvoje bo hotelo,
morje zasanjanih noči.
Ko enkrat se mi zdani,
na rokáh ponesem te v deželo
zaljubljenih ljudi.
Ko enkrat obema bo,
dala temna noč slovo,
pogledava se, pojdeva,
objeta v najino nebo.
Preveč resnic
Preveč je resnic,
ki noro zvenijo,
preveč resnic,
ki žalostno bolijo.
Preveč je lepih laži,
ki upanje dajejo
preveč laži,
ki pod nogami majejo.
Ne maram resnic,
ki lažejo, da ni,
raje imam svoje sanjave laži.
Ljubezen kriči…
Kar čez palec,
mimogrede,
pokaže kazalec,
na tvoje srce.
Takoj oči,
so vate uprte,
že nekaj drhti,
čeprav so zastrte.
Še misel jutra,
išče sledi,
kjer tvoja je senca,
nekje tam si ti.
Ljubezen z mano,
se poigrava,
prepeva ubrano,
kriči, ta je prava.
Solze v očeh
Solzé so kot skrivnost,
ne veš, zakaj gredo,
ne veš, če so krepóst,
le vidiš jih, da so.
Solzé v očeh,
rodijo se kar same,
v praznih nočeh,
ko me žalost vzame.
Solzé v očeh,
ob tebi se zgodijo,
močneje, če te ni,
takrat me bolijo.
Solzé v očeh,
vselej, ko odhajaš,
solzé vesele,
ko me z ljubeznijo razvajaš.
Solzé radósti podarim,
ko veselje te prevzame,
s tvojo srečo rad živim,
je nekaj čutim tudi zame.
In solzé, ki jih še ni,
tiščimo jih v sebi,
solzé imamo vsi,
jaz dam jih meni, tebi.
Ljubkujem tvoj obraz
Napisal sem si zgodbo,
v njej si ti,
v njej sem jaz,
v zgodbi ves zamaknjen,
ljubkujem tvoj obraz.
Narisal sem si risbo,
na njej si ti,
na njej sem jaz,
na risbi ves v cvetju,
ljubkujem tvoj obraz.
Ujel najlepšo zgodbo,
sem na fotografski trak.
Kaj je na fotografiji?
Na njej si ti,
na njej sem jaz,
saj že veš,
da v solzah sreče,
ljubkujem tvoj obraz.
Že davno sem želel,
kaj risbe, foto in besede,
zares bi te objel,
da srčne rešim se razjede.
In šel se bom do konca,
dokler se ne zgodi,
da stopil bom pred tebe,
brez bojazni, brez skrbi.
In takrat res boš ti
in čisto zmeden jaz,
ko ves zamaknjen,
ves v cvetju,
v solzah sreče,
med dlanmi,
ljubkujem tvoj obraz.
