Sanjati še znam (na srečo)
Ne želim,
ne zmorem,
nočem,
in ne dam…
v pozabo in pogubo,
kar je v srcu zate
in kriči v meni,
rad te imam…
…sanjati še znam…
…
Za trenutke…
Sem šel na tržnico
pa nimajo,
ne dajo,
pravijo,
da tega pač ne znajo.
Sem šel k prijateljem,
da bi mi dali,
vsi bi podarili,
ko bi zmogli,
znali.
Sem šel v javno hišo,
v luks hotel,
v navadno oštarijo,
če denar je pravi,
že nekako poskrbijo.
Pa jim ne gre,
nobena tega tam ne ve.
Sem šel med Rome,
oni vse dobijo,
pa nimajo,
tako mogočno coprnijo.
Kupil rad bi čas,
ga podaril,
da nekdo z mano,
trenutke bi delil…
Kot, da me ni…
Ko beseda se ustavi,
pero se ne spusti,
življenje me odpravi,
kot, da me ni…
…me obsijejo oblaki,
na lica kaplje mi spustijo,
nemo zastanejo koraki,
le kaplje še živijo…
Nežen poljub sredi njenih dlani
Danes sem utihnil,
glas mi je zastal,
še vroče srce bi upihnil,
danes sem se malo zbal.
Ves čas divjajo misli polne
in tako bi rad kričal,
izkričal bi krike bolne,
ko po tiho bi jih znal.
Tihih krikov pa ne dam
in bi raje spal
pa nikomur ne izdam,
kam bom odsijal.
Bom počakal, da vesolje,
v nežnih rokah me zbudi,
nobena me ne zdrami bolje,
kot nežen poljub sredi njenih dlani.
Vmes sem se spomnil (zate)
Vmes sem se spomnil,
kako si prvič za brke me držala,
saj veš, da je žgečkalo,
joj, sva se smejala.
Vmes sem se spomnil,
da si k meni se privila,
sva kamenčke metala,
pa saj si že prej me osvojila.
Vmes sem se spomnil,
kako imaš bonbončke rada,
pa res polno keksov,
tu nihče te ne obvlada.
Vmes sem se spomnil,
kako je ljubek tvoj pogled,
se mi zdi da dobro veš,
z njim v srcu puščaš sled.
Vmes sem se spomnil,
kako z dežnikom v lužo skočiš,
vanjo se zapelješ,
prav navihano se zmočiš.
Vmes sem se spomnil,
da kdaj se tudi zjočeš,
ko se srčkano nasmeješ,
pa skoraj vse dobiš, kar hočeš.
Vmes sem se spomnil,
prijateljico imaš,
ona vse bi dala zate,
ti njej biserno veselje daš.
Vmes sem se spomnil,
da pravi si zaklad,
te kar naprej pogrešam,
veš, imam te rad…
