Brez tebe sem odtujen,
senca slamice sredi sena,
do dna vesolja izgubljen,
morje ljubezni brez srca.
Brez tebe sem hladna iskra,
ki nikoli ne vzplamti,
ogenj brez toplote,
ki nikoli ne žari.
Hočem iskre poslati
preko neba,
žareti, goreti,
kot plamen za dva,
te s toploto objeti,
samo dahni ‘da’.
Ko zjutraj je pred mano stal,
bil je drugačen,
življenja se je noro bal,
najraje bi kar spal.
Ko me zjutraj je pogledal,
bil je drugačen,
kot bi se vsemu odpovedal,
se strahoma zavedal.
Ko zjutraj sem ujel ga v oči,
bil je drugačen,
kar čakal je, da se zgodi,
da ponikne, da zbeži.
Ko neko jutro se zbudi,
s pestmi udarim kot za šalo,
naj se zdrobi,
izgine ogledalo.
Odhajam tja,
kjer še tvoja je stopinja,
razigrana sva bila,
vonj po tebi ne izginja.
Odhajam tja,
kjer žuborenje tvojih misli slutim,
sanje so resnične,
objeme še kar čutim.
Odhajam tja,
kjer te nihče ne vzame,
ne ukrade tvojega srca,
utripaš zame.
Odhajam tja,
kjer ne vidi me nihče,
je temá,
nihče se v solze ne zazre,
odhajam,
dokler še…
Lepa si, ko kodri,
ti v vetru plapolajo,
lepa si, ko usta,
igrivo se smehljajo.
Lepa si, ko gledaš,
z iskrivimi očmi,
očarljiva, ko ozvezdje,
ti v dlaneh zaspi.
Lepa si ko Sonce,
pokrije ti telo,
lepa, ko se z Lunco,
voziš čez nebo.
Pa takrat, ko v vodi,
iščeš svoj odsev,
večkrat bil sem s tabo
in sem srečo štel.
Lepa si, ko žalost,
ti obraz ujame,
lepa, ko veselje,
oba naju prevzame.
Lepa, ko se “pačiš”,
lepa, ko zaspiš,
še takrat, ko sebi,
se prav smešna zdiš.
Od jutra pa do jutra,
tako si lepa vsa,
neskončne te lepote,
želim si za oba…
To je moja pesem,
pesem, ki izda,
kako se zmedeno dogaja,
nekje na dnu srca.
To je moja pesem,
pesem, ki pove,
da se ljubezen skriva
in žalost spredaj gre.
To so čudni stihi,
ki z mano se igrajo,
zgolj neke nore misli,
stresati še znajo..
To je tisti čas,
ko preklet priznam,
da bežim od vas,
le senco vam še dam.
Se na samem izgubim,
nekje na gozdni poti,
v samoto odhitim,
kjer misli nanjo nič ne zmoti.
