Solze sreče padajo z neba,
njen lesket v srce zavije,
utapljajo z ljubeznijo oba,
v noči mavrica zasije.
Pojoči glas, kot bila bi vila,
prisluhnem mu v daljavi,
še lunca je utihnila,
poslušava, kaj pravi.
Glas šepeče iz neba,
o lepotah govori,
ki vabijo neskončno tja,
kjer njen nasmeh živi.
Sanje rišejo o njej,
kako je mehka njena koža,
poljubih vročih v noč brez mej,
ko Amorček naju boža.
