Morda nekoč,
‘oči’ pogledajo nazaj,
misel se ustavi,
solzé vprašajo ‘zakaj’,
spomin krvâvi,
kot že kdaj,
prav plaho pravi,
pusti zdaj…
…veselja so odšla,
od hrepenenja
se na da živeti,
uboga so življenja,
kjer v ljubezni se pusti umreti.
Morda nekoč,
onkraj tam nekje,
osamljenega,
nežno objamejo roké.
