Ko zjutraj je pred mano stal,
bil je drugačen,
življenja se je noro bal,
najraje bi kar spal.
Ko me zjutraj je pogledal,
bil je drugačen,
kot bi se vsemu odpovedal,
se strahoma zavedal.
Ko zjutraj sem ujel ga v oči,
bil je drugačen,
kar čakal je, da se zgodi,
da ponikne, da zbeži.
Ko neko jutro se zbudi,
s pestmi udarim kot za šalo,
naj se zdrobi,
izgine ogledalo.
