ležim ji v objemu

sredi snežne poljane

z njenim nasmehom

nagajivo obsijane

 

ležim v jutru

sredi senika

igrivo pijan

od njenega dotika

 

in ko jo mislim

sredi noči

čarobno sem zmeden

od njenih oči

 

dajva zbeživa

v jutranjo roso

med kristale ljubezni

sanjavo mokre objeme

naj naju več ni

za druge ljudi

 

pustiva da traja

se kar dogaja

naju nič iz te sreče

nikdar ne zbudi