Danes sem utihnil,
glas mi je zastal,
še vroče srce bi upihnil,
danes sem se malo zbal.
Ves čas divjajo misli polne
in tako bi rad kričal,
izkričal bi krike bolne,
ko po tiho bi jih znal.
Tihih krikov pa ne dam
in bi raje spal
pa nikomur ne izdam,
kam bom odsijal.
Bom počakal, da vesolje,
v nežnih rokah me zbudi,
nobena me ne zdrami bolje,
kot nežen poljub sredi njenih dlani.
