Zakričali so biriči,

poigrali so se z biči,

pregnali bi me tja,

kjer bo vedno le temá.

 

Zaigrale so fanfáre,

zrjavele, grozno stare,

neke strašne melodije,

da iz oči kar groza sije.

 

Zadnjo željo so mi dali,

neradi dolgo bi čakáli.

“Saj najbrž veš, kaj si želiš,

preden nam v temí zaspiš.”

 

Želim si le še njen objem,

hrepeneče jim povem,

nagajivi smeh,

vsaj en predrzni greh,

preden z vami v temó grem.

 

Ker zadnja želja je ‘obveza’,

nihče vame več ne dreza,

dokler to se ne zgodi,

čakamo v polmraku vsi.

 

Le, če sam jim ne povem,

ne zmorem več,

res,

raje grem…