Cvetlice ti prinašam med oblake,
ko spomin odpre mi rajska vrata,
ko gledam radost izgubljeno,
ko v mesečini tavam in zrem v nekaj,
kar mi nekoč bilo je podarjeno.
Grel naju je vroč poletni veter,
s sapo sva hladila si obraza,
pozabila na minljivost dneva,
ki vsakdanjo krutost izžareva.
Bilo nama je lepo v visokih travah,
nihče ni vedel, kaj sva se igrala,
bila sva le midva,
midva in najina igriva šala.
A kje je zdaj ljubezen,
ki sva jo lovila,
kje sapa,
ki me je nekoč hladila ?
Morda vedo to trave,
saj trave so požele poezijo.
